torek, 16. junij 2015

Poročno križarjenje - 29. 10. 2013, tretji dan: Katakolon / Olimpija

Ura vstajanja se je tokrat zamaknila, vendar so nama ukradli eno uro (premaknili smo jo naprej zaradi časovnega pasu), tako da sva spet spala le do 6 h. 


Po zajtrku s pogledom na čudovito s soncem obsijano morje sva se podala na sončno streho in se zleknila na ležalnike.

 

Po martinčkanju sva pomislila, da bi šla malce zaplavat.
Hop! po kopalke, vzameva brisače, se spraviva do bazena, stopiva na del, kjer se voda le preliva do bazena... BRRR!!! Voda v „plavalnem“ bazenu je bila ledeno mrzla (čeprav so nekateri „veselo“ čofotali po njej). Zato sva zatočišče poiskala v masažnem bazenu, ki je bil bolj vroč, vendar tudi ustrezno bolj poln – bili smo kot sardele v juhi. Zato sva misel na kopanje v t.i. bazenu drugotnega pomena hitro opustila in šla malce brat v kabino.

Ko sva iskala svojo pozicijo na balkonu, sva v daljavi opazila nekaj, kar je skakalo iz vode. Najprej sva mislila, da so tune, vendar se je kmalu izkazalo, da so vsi „Ohhh!“ in „Iiiii!“ z naše strani ladje bili namenjeno delfinom, ki so prišli uživat v valove križarke. 

 

Da pa sva jih lahko opazila, je krivo poročno potovanje in kabina z balkonom (!).

Po kosilu smo prispeli v Katakolon, ki je majhna vasica, prenatrpana z avtobusi in trgovinicami, ki ponujajo vsemogoče spominke. Po kratkem sprehodu smo poiskali vodičko (ki je zgledala, kot bi ušla s snemanja „Moje obilne grške poroke“) in se grško hitro odpeljali do Olimpije. 

Po pripetiji z vstopnicami (vodič je grško vodičko opomnil, da je kupila eno odraslo karto preveč, zato mu je ta zabrusila nazaj: „Praviš, da sem se zmotila? S tako nizko plačo, kot jo imam, pa naj še plačam odvečno karto?“ Kako se je končalo, ne vemo.) smo le vstopili med starodavne templje, ki pa še večinoma ležijo na tleh (Maša je rekla: „Vsaj sestavil bi jih lahk.“). 

 

Kakorkoli, kraj ima svoj pečat. Čutiš lahko zgodovino, znoj in kri, ki sta se prelivala tam. 

 

Obvezno: preteči prvi in edini stadion, ki je dal ime vsem ostalim. Maša noseča, ne teče, torej fotografira, jaz pa visok štart in gremo! 


Dva stadija oz. 396 m sem pretekel v 1 minuti, 21 sekundah in 70 stotinkah (ni ravno rekord, vem). 


Na koncu sem dobil nagrado – oljčni venec!



Smrdeč in popikan (povsod najdem leteč mrčes, ki pika) sem si ob koncu privoščil ouzo, gratis pa dobil kalamata olive – odlično! 

Po vrnitvi na čudovito osvetljeno križarko sva se po osvežilni prhi ugvantala in šla na kapitanovo večerjo. Še prej sva se postavila na prav pregrešno drage stopnice;
Maša je stala na 1000 €,

jaz pa kar na 2000 €!


Po vrnitvi z večerje sva se še prav iz srca nasmejala. Najin sobar, Andry, nama je pižami zložil v nerazložljive znake... 

Najprej sva mislila, da piše seks, ampak nama od druge črke naprej nekako ni šlo :P

Nadaljevanje sledi...

Ni komentarjev:

Objavite komentar